Opis
Bipolarna motnja je zahrbtna bolezen, s katero se vendarle da relativno normalno živeti. Jaka Tomc pravi, da se z njo ne bori več, ampak živita v nekakšni simbiozi. Motnja mu je veliko vzela, a tudi precej dala.
“Bipolarna motnja je loterija. Včasih zadeneš dober dan, včasih naletiš na obdobje, ko brodiš po gnojnici, večino časa pa hodiš po ravni črti, za katero misliš, da se ne bo nikoli končala.”
Stop igra, sicer deveta Tomčeva knjiga, je nadaljevanje in nadgradnja Maničnega poeta, vsebuje pa več zgodb, več pogleda vase ter več idej in nasvetov, kako živeti in preživeti z bipolarno motnjo. V njej so tudi pričevanja drugih ljudi, uradni zapisniki iz psihiatrične bolnišnice in razni izvidi, kar daje knjigi veliko dodano vrednost.
“Veliko ljudi si predstavlja, da je depresiven človek žalosten. Ampak problem je, da ni niti žalosti. V hudi depresiji ni nič, kot da ne obstajaš.” – Jaka Tomc v pogovoru za podkast Številke
Deset hospitalizacij
Jaka je bil med letoma 2007 in 2015 desetkrat hospitaliziran v ljubljanski psihiatrični bolnišnici. Vsakič so ga tja odpeljali skrajno maničnega. Diagnozo – bipolarna afektivna motnja, tip 1 – je dobil leta 2008. Bolezen za zdaj ni ozdravljiva.
“Najbolj pomembno pri psihičnih boleznih je, da imaš stabilno okolje in urejeno življenje. Pri meni vedno ni bilo tako in zato so se pojavljale epizode. To ne pomeni, da se v urejenem življenju ne morejo pojaviti, je pa možnost veliko manjša.” – Jaka Tomc v intervjuju za Modre novice
- Tomc ni pisec, ki se zateka v samopomilovanje in melodramatičnost, temveč na brutalno iskren in presenetljivo duhovit način opiše svoje manične epizode, kaotično razklanost med življenjem “normalnega” človeka in psihiatričnega bolnika ter vsakdanji utrip za zidovi psihiatrične bolnišnice. – Vid Šteh
- Knjiga, ki pusti pečat bralcu: vsem, ki se spopadajo s podobnim; vsem, ki morda slutijo, da je v njih kaj takšnega; vsem, ki poznajo nekoga, ki to motnjo ima in bi ga želeli razumeti in mu morda tudi pomagati; in vsem, ki čutimo in iz tega razloga želimo spoznati takšne in drugačne življenjske zgodbe. – Mojca Rudolf
- Avtobiografska izpoved o življenju, delu in ustvarjanju z bipolarno motnjo in manijami. O sprožilcih in posledicah, znancih in neznancih, reševanju sveta, pisanju svetovne uspešnice in ljubezni. Ter vsem vmes. – Matic Slapšak
- Jaka Tomc skuša v delu Stop igra opraviti samoraztelešenje in simultano o tem poročati. Če to ni fantastično, potem je nekaj narobe z merili za fantastičnost. – Tone Vrhovnik Straka
- Knjiga, ki v vseh pogledih prekaša svojo predhodnico in z lucidnim, reprezentativnim, koristnim in iskrenim stilom ponudi vpogled v težko osebno zgodbo. – Dušan Marolt
- Izjemen prikaz te motnje, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se na kakršenkoli način srečuje z ljudmi, ki z njo živijo. – Ajda Naklada
- Jaka Tomc je iskren pisatelj in Stop igra je iskrena knjiga. – Žiga Kastelic
Monika Radič (preverjena stranka) –
Še ena Tomčeva vrhunska knjiga! Danes sem jo prejela, jo prebrala na mah in spet lahko napišem samo: vsa čast, Jaka!
Glede na to, da se ukvarjam z energijami, meditacijo, da sem reikistka, me je že na začetku knjiga tako potegnila notri, ker se dotika tudi teh tem.
Jaka hvala, ker si nam s to knjigo odprl vrata v svoj svet, nam prikazal doživljanje ‘bipolarca’ iz prve vrste. Neskončno hvaležna sem ti za to. Ogromno si mi dal za misliti, odprl mnogo pogledov, vprašanj…
Hvala, ker nas skozi branje popelješ na vse zaprte in odprte oddelke, na vse manije po krivulji navzgor in navzdol in nam s tem približaš razumevanje bipolarne motnje, nas spustiš v svoj vsakdanji svet, v svoje življenje.
Še ena odlična Jakova knjiga, vredna branja. Zelo priporočam.
Vesna –
Avtor, Jaka Tomc, je z drugo knjigo o tematiki svojega življenja z bipolarno motnjo mojstrsko nadgradil Maničnega poeta, ki prav tako opisuje Jakovo življenje s to duševno motnjo.
Prebrana knjiga, STOP IGRA, mi je bila zelo všeč, saj avtor iskreno, brez olepševanj govori o svojih občutkih in doživljanjih manije in depresije ter vseh vmesnih stanj.
Ta knjiga je zelo priporočljivo čtivo za zdravstvene delavce (predvsem zdravnike spec. psihiatre), da resnično spoznajo, kako bolnik doživlja svojo bolezen in da ne gledajo nanj le skozi svoje “zdravniške oči” in ga tako ocenjujejo.
Prav tako pa je branje te knjige dobrodošlo tudi za starše, da nehajo razmišljati o krivcu za bolezen, ampak se posvetijo svojemu odraslemu otroku, mu prisluhnejo in ga slišijo, ne glede na to, četudi je lahko njegovo govorjenje na prvi pogled mogoče nekoliko zmedeno in nepovezano ter tudi sprva nerazumljivo. Najpomembneje za otroka je, da se ne počuti sam, osamljen, zapuščen, odtujen in nerazumljen s svojo boleznijo!
Jaka nam v svoji knjigi odpre oči, da je tudi s to hudo duševno motnjo mogoče v redu živeti in nas t.i. sobor-ce/-ke s svojo izpovedjo spodbudi, da ne obupamo, ampak se nagradimo že ob majhnih zmagah, ki so za nas lahko zelo velike.
Iskrene čestitke Jaka in le tako še naprej, saj veš, da v deseto gre rado. Se že veselim tvoje izdane desete knjige.
Lep soborčevski pozdrav!